Izgorelost je praviloma »bolezen« najbolj pridnih in najbolj uspešnih delavcev in ne slabičev, kot je marsikdo prepričan.
V nasprotju z mnenjem, da na izgorelost vplivajo zgolj zunanji dejavniki, slabo delovno okolje ali pretiran stres na delovnem mestu, sodobne raziskave dokazujejo, da temu ni tako. Pomemben dejavnik tveganja pri izgorelosti je posameznikova naravnanost. Izgorelosti ne smemo enačiti z delovno izčrpanostjo. Vsakomur, ki ga pesti delovna izčrpanost torej še ne grozi tudi izgorelost. K njej so nagnjeni predvsem ljudje, ki so deloholiki, perfekcionisti, čustveno ranljivi in preobčutljivi na kritiko.
Občutek, da si nekaj vreden le, če si priden in deloven in zadovoljiš želje drugih, praviloma izvira še iz otroštva. Otrok, ki se čuti vrednega le, ko izpolnjuje pričakovanja staršev, lahko zraste v posameznika, ki se počuti nekaj vrednega le takrat, ko ustreže drugim in pridobi pohvalo. Velikokrat gre pri sindromu izgorelosti za najbolj požrtvovalne posameznike, ki ne poznajo besedice ne in se posvetijo temu, da ustrežejo drugim. Tak človek ima tvegane osebnostne značilnosti in s tem možnost, da podleže izgorelosti, ki se od delovne izčrpanosti razlikuje po tem, da se poleg utrujenosti pojavlja še vrsta psihopatoloških znakov, kot so tesnoba, panični napadi, depresija ter čustvena nihanja.