Izgorelost – bolezen sodobnega deloholika
Izgorelost je praviloma »bolezen« najbolj pridnih in najbolj uspešnih delavcev in ne slabičev, kot je marsikdo prepričan.
V nasprotju z mnenjem, da na izgorelost vplivajo zgolj zunanji dejavniki, slabo delovno okolje ali pretiran stres na delovnem mestu, sodobne raziskave dokazujejo, da temu ni tako. Pomemben dejavnik tveganja pri izgorelosti je posameznikova naravnanost. Izgorelosti ne smemo enačiti z delovno izčrpanostjo. Vsakomur, ki ga pesti delovna izčrpanost torej še ne grozi tudi izgorelost. K njej so nagnjeni predvsem ljudje, ki so deloholiki, perfekcionisti, čustveno ranljivi in preobčutljivi na kritiko.
Občutek, da si nekaj vreden le, če si priden in deloven in zadovoljiš želje drugih, praviloma izvira še iz otroštva. Otrok, ki se čuti vrednega le, ko izpolnjuje pričakovanja staršev, lahko zraste v posameznika, ki se počuti nekaj vrednega le takrat, ko ustreže drugim in pridobi pohvalo. Velikokrat gre pri sindromu izgorelosti za najbolj požrtvovalne posameznike, ki ne poznajo besedice ne in se posvetijo temu, da ustrežejo drugim. Tak človek ima tvegane osebnostne značilnosti in s tem možnost, da podleže izgorelosti, ki se od delovne izčrpanosti razlikuje po tem, da se poleg utrujenosti pojavlja še vrsta psihopatoloških znakov, kot so tesnoba, panični napadi, depresija ter čustvena nihanja.
Izgorelost poteka v treh stopnjah:
V prvi stopnji je človek izčrpan. Kdor ni nagnjen k izgorelosti, si v tem primeru privošči dovolj počitka, kandidat za izgorelost pa bo iz notranje prisile občutek izčrpanosti potlačil in se samo še bolj vrgel na delo. Deloholizem se v prvi fazi izmenjuje s telesno in duševno preutrujenostjo. Spremljajoči simptomi so lahko pretirana zaskrbljenost, in tesnoba. Posameznik se lahko sreča z motnjami spanja in koncentracije.
1. V drugi stopnji se čuti ujetost, tesnoba narašča. Ker je človek deloholik, se čuti ujetega in ne more iz začaranega kroga. Posameznike pogosto pestijo napadi panike. Učinkovitost lahko pade, s tem pa se težave kopičijo. Manjša storilnost namreč pomeni manj pohval in, če so pohvale edini kriterij, ki v posameznikovih očeh pomeni vrednost, je nad seboj razočaran. Na tej stopnji se lahko pokažejo bolezenski znaki, kot so želodčne težave, pogosti glavoboli. Psihični znaki so depresija zaradi razočaranosti nad seboj, ko izgublja sposobnost za delo, ima občutek, da je izgubil delček sebe. Praviloma se človek v želji po novih pohvalah, žene vedno bolj.
1 Tretji stopnji rečemo adrenalni zlom oziroma adrenalna izgorelost. Zaradi izčrpavanja se človek namreč energetsko povsem zlomi. Psihofizična raven njegovih sposobnosti je skoraj nična in kmalu mu največji napor predstavljajo že najbolj osnovna opravila. Utegnejo se pojaviti simptomi hude depresije, veliko ljudi pomisli celo na samomor. Zlom lahko povzroči celo infarkt, hudi panični napadi, ki znajo slediti, pa velikokrat pripeljejo celo do hospitalizacije.